ODŠKODNINA ZA DUŠEVNE BOLEČINE

Duševne bolečine predstavljajo duševno trpljenje zaradi posledic škodnega dogodka na najrazličnejših področjih človekove telesne ali duševne integritete. Duševna bolečina je odvisna tudi od tega, ali te bolečine nekdo občuti ali ne (npr. zavest oškodovanca o tem, da je njegova življenska aktivnost zmanjšana).

Izvori duševnih bolečin so lahko zelo različni:

  • nesposobnost za delo,
  • povečani telesni napori,
  • zmanjšanje ali uničenje možnosti nadaljnjega razvoja ali napredovanja,
  • druge nevšečnosti, ki se kažejo v poslabšanju zdravja, nezmožnosti ukvarjanja z aktivnostmi v prostem času – npr. športom, rekreacijo itd.

Sodna praksa je zavezela stališče, da je zmanjšanje življenskih aktivnosti oblika nepremoženjske škode, zato smo upravičeni do odškodnine. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti, kot posebna podlaga za odškodnino zaradi duševnih bolečin, obsega vse omejitve v življenjskih aktivnostih oškodovanca, ki jih je ustvaril ali bi jih po rednem teku stvari v bodočnosti gotovo ustvaril. Denarna odškodnina se lahko prizna tudi, ko je zmanjšanje življenske aktivnosti začasno. Zadostuje, da škoda traja določen čas, ter da je oškodovanec v tem času trpel duševne bolečine , in sodišče bo v teh primerih priznalo odškodnino, njena višina pa bo odvisna od stopnje in dolžine trajanja bolečin.

Pravično denarno odškodnino za duševne bolečine prisodi sodišče takrat, ko spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja duševnih bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo , ko je torej pri oškodovancu prišlo do resne prizadetosti njegove telesne in duševne integritete. Tako je eden izmed najpomemnejših kriterijev za odmerjanje denarne odškodnine stopnja oz. intenziteta duševnih bolečin.

Nepremoženjska škoda v obliki duševnih bolečin, ki nastane zaradi kršitev oškodovančeve telesne integritete se prisoja v obliki denarne odškodnine, satisfakcije katere smisel je, da oškodovanec prejme določeno zadoščenje. Pravično denarno odškodnino za zmanjšanje življenjskih aktivnosti sodišče praviloma prisodi v enkratnem znesku, saj se tako učinkovitejše doseže namen satisfakcije kot subjektivnega zadoščenja. Izjemoma pa se lahko odškodnina prisodi v obliki rente, če to zahteva oškodovanec in če taka oblika v konkretnem primeru predstavlja najprimernejše zadoščenje (npr. ko pri mlajšem človeku, zlasti otroku, nastopi dolgotrajno ali trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti).